Meja med civilizacijo in barbarstvom poteka znotraj civilizacij, zaradi česar je naš boj univerzalen. Edina resnična univerzalnost danes je univerzalnost boja.

Michel Marder je v Salonu objavil izjemen tekst o Ukrajinki, ki daje sončnična semena ruskemu vojaku. Tekst je izjemen, ker stori tisto, kar je danes najbolj nujno: dodaja globljo filozofsko razsežnost našim odzivom na ukrajinsko katastrofo.¹ Ta prigoda me je spomnila na roman Agathe Christie iz serije o gospodični Marple z naslovom Žep, poln rži. V njem bogat londonski poslovnež Rex Fortescue umre po tem, ko je spil jutranji čaj, preiskava njegovih oblačil pa razkrije nekaj rži v žepu njegovega suknjiča. V romanu se je rž znašla v žepu zato, ker je »žep, poln rži« delček uspavanke, na katero se sklicuje morilec … To nas vrne k Ukrajini, kjer se je, kakor opisuje Marder, zgodilo nekaj srhljivo podobnega, le da ne z ržjo, temveč s sončničnimi semeni. V Heničesku, pristaniškem mestu ob Azovskem morju, se je starejša Ukrajinka postavila pred do zob oboroženega ruskega vojaka in mu ponudila sončnična semena, da jih shrani v žep – da bodo vzcvetela, ko bo umrl, njegovo trohneče truplo v zemlji pa bo koristno vsaj kot gnoj za cvetočo rastlino …²

1. Michel Marder, Vegetal Redemption: A Ukrainian Woman and Russian Soldiers – The Philosophical Salon.
2. https://www.dailymail.co.uk/news/article-10548649/Put-sunflower-seeds-pockets-grow-Ukraine-soil-Woman-confronts-Russian-troops.html

Edino, kar me v tej gesti zmoti, je pomanjkanje simpatije za navadne ruske vojake, ki so jih poslali na misijo v Ukrajino, mnoge med njimi brez ustreznih zalog hrane in drugega provianta. Nekateri celo niso vedeli, kje so in zakaj, zato poročajo o primerih, ko jim Ukrajinci prinašajo hrano. Spomnil sem se Prage leta 1968, kamor sem prispel dan pred sovjetsko invazijo, nato pa postopal po mestu nekaj dni, preden so organizirali prevoz za tujce. Kar me je nemudoma pretreslo, je bila zmeda in beda navadnih vojakov, v popolnem nasprotju z višjimi oficirji, ki so se jih vojaki bali veliko bolj kot nas, demonstrantov na protestih.

Ne podcenjujmo moči očitnega

Celo v teh norih časih se ne smemo sramovati tega, da se oklepamo še zadnjih preostankov normalnosti in sklicujemo na popularno kulturo. Zato naj omenim še eno klasiko Agathe Christie, The Hollow (1946), v kateri ekscentrična Lucy Angkatell na svoje posestvo čez vikend povabi zakonca Christow (Johna, vrhunskega zdravnika iz ulice Harley, in njegovo soprogo Gerdo) ter še nekaj članov njene razširjene družine. Hercule Poirot (ki počitnikuje v bližnji podeželski koči), je prav tako povabljen na večerjo. Naslednje jutro je priča prizoru, ki je videti povsem uprizorjen: Gerda Christow stoji s pištolo v roki ob Johnovem truplu, ko ta krvavi v bazen. Prisotni so tudi Lucy, Henrietta (Johnova ljubica) in Edward (bratranec Lucy in drugi bratranec Henriette). John izdahne še zadnji predsmrtni klic, »Henrietta« – in umre. Videti je povsem očitno, da je Gerda morilka. Henrietta stopi bliže, da bi ji vzela pištolo iz roke, a se očitno spotakne in pade v bazen, s čimer uniči dokaze. Poirot ugotovi, da je bil klic umirajočega »Henrietta« v resnici poziv njegovi ljubici, da obrani njegovo soprogo pred zaporom zaradi njegove smrti. Brez vnaprejšnjega načrta se je cela družina združila v zaroti in namenoma zavedla Poirota, saj so vsi vedeli, da je v resnici morilka Gerda in so jo skušali rešiti …

Obrat standardne formule (zgodi se zločin, v skupini osumljencev so tisti, ki so imeli interes in priložnost za to, in četudi se morilec zdi očiten, detektiv odkrije indice, ki zakrivajo prizorišče umora, kakor ga je resnični morilec insceniral, da bi prikril svoje sledi) je tokrat obrnjen narobe: skupina osumljencev proizvaja indice, ki kažejo nanje, da bi prikrili dejstvo, da je resnična morilka ravno tista, ki so jo zalotili na prizorišču umora s pištolo v roki. Prizorišče zločina je torej inscenirano, a na refleksiven način: prevara se skriva v samem dejstvu, da je videti umetno uprizorjena. Resnica se prikriva skozi umetni videz, tako da resnične prevare same postanejo »indici« – ali, kot pravi Jane Marple v še eni klasiki Agathe Christie, To počnejo z ogledali: »Nikoli ne podcenjujte moči očitnega.«

Mar ideologija pogosto ne deluje na tak način, še posebej danes? Predstavlja se kot nekaj skrivnostnega, nakazuje na skrivno ozadje, da bi prikrila zločin, ki ga odkrito stori (ali legimitizira). Priljubljen izraz, ki naznanja tovrstno dvojno mistifikacijo, je »situacija je kompleksnejša«: očitno dejstvo – denimo, brutalna vojaška agresija – je relativizirana s tem, da »gre v ozadju za veliko kompleksnejšo situacijo« (ki po pričakovanjih sprevrne agresijo v obrambno dejanje). Zato je treba na določeni ravni pozabiti na skrito »kompleksnost« situacije in zaupati enostavnim številkam.

Se mar natanko to ne dogaja v Ukrajini? Rusija jo je napadla, toda mnogi iščejo »kompleksnost« za tem. Seveda gre za kompleksnost, toda osnovno dejstvo ostaja: Rusija je to storila. Naša napaka je bila, da Putinovih groženj nismo vzeli dovolj dobesedno: mislili smo, da ne misli resno, temveč se le igra strateško manipulacijo. Vrhovna ironija je, da se ob tem preprosto ne moremo ne spomniti slovite židovske šale, ki jo navaja Freud, »Zakaj mi govoriš, da greš v Lvov, če greš res v Lvov?«, kjer laž privzame obliko dejstvene resnice. Prijatelja sta se dogovorila za implicitno pravilo, da v primeru, ko greš v Lvov, rečeš, da greš v Krakov, in vice versa – v takem dogovoru povedati dobesedno resnico pomeni lagati.

Kaj se torej dogaja? Se še spomnite mesec ali dva nazaj, ko je bila glavna novica naših medijev še vedno pandemija: ta še zdaleč ni izginila, toda v naslovih je zdaj le še Ukrajina. In če kaj, je zdaj strah veliko večji, vlada skoraj nostalgija za dobrima starima letoma boja s pandemijo. Nenaden premik razgalja mejo naše svobode: nihče ni izbral te spremembe, preprosto zgodila se je (z izjemo teoretikov zarote, ki že trdijo, da je ukrajinska kriza le še ena zarota režima več, da nadaljuje z izrednimi ukrepi in nas drži pod nadzorom).

Dve vrsti svobode

Da bi dojeli razliko med pandemijo in ukrajinsko krizo, moramo razlikovati med dvema vrstama svobode, med »freedom« in »liberty«, svobodo in prostostjo. Naj tvegam in določim njuno nasprotje kot nasprotje med tem, čemur Hegel pravi abstraktna svoboda in konkretna svoboda. Abstraktna svoboda je zmožnost početi, kar nekdo hoče, neodvisno od družbenih pravil in navad, tudi kršiti ta pravila in navade v eksploziji »radikalne negativnosti«, kar se vzorčno zgodi v uporu ali revolucionarni situaciji. Konkretna svoboda pa je svoboda, omejena z množico pravil in navad. V primeru anticepilcev je prosta izbira, da se cepijo ali ne, seveda formalna vrsta svobode; zavrniti cepljenje pa dejansko pomeni omejitev moje aktualne svobode kakor tudi svobode drugih.

Moja svoboda je aktualna zgolj kot prostost znotraj določenega družbenega prostora, ki ga urejajo pravila in prepovedi. Po prometni ulici lahko prosto hodim le, ker sem lahko gotov, da se bodo tudi drugi na ulici vedli do mene na civiliziran način: da bodo kaznovani, če me bodo napadali ali me žalili. Svobodo govora in komuniciranja lahko do drugih izvršujem le, če upoštevam skupno vzpostavljena pravila jezika (z vsemi njihovimi dvoumnostmi in vključno z nepisanimi pravili sporočil med vrsticami). Jezik, ki ga govorimo, še zdaleč ni ideološko nevtralen; uteleša številne predsodke in nam onemogoča, da bi jasno formulirali nekatere neobičajne misli – mišljenje se vedno pojavlja v jeziku in s seboj prinaša metafiziko zdravega razuma (pogled realnosti), a če naj resnično razmišljamo, moramo misliti v jeziku proti temu jeziku. Jezikovna pravila se lahko spremenijo, da odprejo nove svobode, toda težava s politično korektnim novorekom jasno kaže, da lahko neposredno vsiljenje novih pravil vodi do dvoumnih rezultatov in porodi nove, subtilnejše oblike rasizma in seksizma.

Hegel je zelo dobro vedel, da vendarle pridejo krizni trenutki, ko mora abstraktna svoboda poseči v konkretno dogajanje. Decembra 1944 je Jean-Paul Sartre zapisal: »Nikoli nismo bili bolj svobodni kot pod nemško okupacijo. Izgubili smo vse svoje pravice, prvo med njimi pravico govora. Žalili so nas v obraz … In ravno zato je bil Odpor resnična demokracija; tako za vojaka kot za njegovega nadrejenega so veljale enaka nevarnost, enaka osamljenost, enaka odgovornost, enaka absolutna svoboda znotraj discipline.« Ta situacija, polna tesnobe in nevarnosti, je bila freedom, svoboda, ne liberty – prostost je prišla šele, ko se je vrnila povojna normalnost.

Putinov dvorni filozof Aleksander Dugin k temu dodaja še post-moderni spin historicističnega relativizma:
»Post-modernizem kaže, da je vsaka tako imenovana resnica stvar verjetja. Tako verjamemo v to, kar počnemo, verjamemo v to, kar govorimo. In to je edini način določitve resnice. Imamo torej svojo posebno rusko resnico, ki jo morate sprejeti. Če Združene države ne želijo začeti vojne, morate priznati, da Združene države niso več edini gospodar. In o situaciji v Siriji in Ukrajini Rusija pravi: ‘Ne, niste več šef’. Gre za vprašanje, kdo vlada svetu. Dejansko lahko o tem odloči le vojna.«³

3. Citirano po: The Russians who fear a war with the West – BBC News. Citata je bil delno preveden že v članku Slavoja Žižka “Kaj pomeni braniti Evropo?”, objavljenem v Delu, 5. marec, 2022, str. 2.

Kaj pa ljudje?

Ob tem se nemudoma zastavi vprašanje: kaj pa ljudje v Siriji in Ukrajini? Ali lahko tudi oni izberejo svojo resnico/vero ali so le igrišče za velike »šefe« in njihov spopad? Celo nekateri levičarji vidijo Dugina kot nasprotnika globalnega kapitalističnega reda, kot zagovornika ireduktibilne raznolikosti etnično-kulturnih identitet. Toda raznolikost, ki jo zagovarja Dugin, temelji na etničnih identitetah, ne gre pa za raznolikost znotraj etničnih skupin – zaradi česar »dejansko lahko odloči le vojna«. Vzpon fundamentalističnih etničnih identitet je navsezadnje druga stran globalnega trga, ne pa njegovo nasprotje.

Gilbert Keith Chesterton je zapisal: »Odvzemite nadnaravno – in ostalo vam bo nenaravno.« Podpreti moramo to izjavo, a natanko v nasprotnem pomenu, kot ga je nameraval Chesterton: sprejeti moramo, da je narava »nenaravna«, strašljiva predstava kontingentnih motenj brez sleherne notranje rime. Konec junija 2021 je »toplotna kupola« – vremenski pojav, pri katerem greben visokega pritiska ujame in stisne vroč zrak, kar pripelje do dviga temperatur in »skuha« pokrajino kot v ekonom loncu – nad severo-zahodom Združenih držav in jugozahodom Kanade povzročila, da so se temperature približale 50 stopinjam Celzija, zaradi česar je bilo v Vancouvru bolj vroče kot na Bližnjem vzhodu. Drži, »toplotna kupola« je res lokalni fenomen, a je posledica globalne motnje vzorcev, ki so nedvomno odvisni od človekovih posegov v naravne cikluse, zato moramo proti njim ukrepati globalno.

Se spominjate, kako je dan ali dva po izbruhu vojne Putin prek televizije pozval ukrajinsko vojsko, naj vrže Zelenskega in prevzame oblast, češ da bo veliko lažje izpogajati mir z njimi? Morda bi bilo dobro, da se kaj takega raje zgodi kar v sami Rusiji (kjer je leta 1953 maršal Žukov pomagal Hruščovu vreči Berijo). Ali to pomeni, da moramo enostavno demonizirati Putina? Ne, če se mu hočemo zares zoperstaviti, moramo zbrati pogum in kritično pogledati – nase.

Katere igre se je liberalni Zahod v zadnjih desetletjih igral z Rusijo? S čim je dejansko potisnil Rusijo proti fašizmu? Spomnimo se le katastrofalnih ekonomskih »nasvetov«, ki so jih dajali Rusiji v letih Jelcina … Ja, Putin se je očitno leta pripravljal na to vojno, toda Zahod je to vedel, zato vojna nikakor ni nepričakovan šok. Kar nekaj dokazov je za to, da je Zahod zavestno potiskal Rusijo v kot. Ruski strah, da jo NATO obkoljuje, je vse prej kot paranoična izmišljija. Nekaj resnice je v tem, kar je dejal nihče drug kot Viktor Orban:

»Kako je prišlo do vojne? Ujeti smo v navzkrižni ogenj med velikimi geopolitičnimi igralci: NATO se je širil na vzhod, Rusija pa je bila vse manj in manj zadovoljna s tem. Rusi so postavili dve zahtevi: da Ukrajina proglasi nevtralnost in da NATO ne sprejme Ukrajine. Rusi teh varnostnih zagotovil niso dobili, zato so se odločili, da si jih bodo vzeli s silo orožja. Tak je geopolitični pomen te vojne.«⁴

Glede sedanjega položaja bi ne smelo biti nobenih tabujev. Tudi ukrajinski strani ne moremo v celoti zaupati, položaj v Donbaški regiji je vse prej kot jasen. Tudi val izključevanja ruskih umetnikov se približuje norosti. Milanska univerza Bicocca je odpovedala serijo predavanj Paola Norija o romanih Dostojevskega z argumentacijo, ki je zelo putinovska: gre le za preventivno gesto, da držimo situacijo pod nadzorom …⁵.

(Odpoved so čez nekaj dni preklicali.) V resnici so kulturni stiki z Rusijo zdaj pomembnejši kot kdajkoli. In kaj reči o mega-škandalu, da se v Evropo iz Ukrajine dovoli le Ukrajincem, ne pa študentom in delavcem, ki so v Ukrajini iz tretjega sveta in ki prav tako skušajo ubežati vojni? Kaj pa o razmahu rasizma na Zahodu? Dopisnik CBS News Charlie D’Agata je prejšnji teden poročal, da Ukrajina »z vsem dolžnim spoštovanjem, ni kot Irak ali Afganistan, kjer spopadi besnijo že desetletja. Je relativno civiliziran, relativno evropski – pozorno moram izbirati besede – kraj, kjer človek ne bi pričakoval ali upal, da se bo kaj takega zgodilo«. Nekdanji pomočnik ukrajinskega državnega tožilca je za BBC izjavil: »Zelo čustveno se odzivam, ko vidim, kako vsak dan ubijajo svetlolase evropske ljudi z modrimi očmi.« Francoski novinar Philippe Corbé pa je dejal:

»Ne govorimo o Sirijcih, ki bežijo pred bombardiranji sirijskega režima, ki ga podpira Putin. Govorimo o Evropejcih, ki si življenja rešujejo v avtih, ki so taki kot naši.«⁶«

4. About Hungary – Interview with Prime Minister Viktor Orbán in the political weekly “Mandiner”.
5. Nori case: Bicocca, the course will be held – Icon News – Ruetir
6. They are ‘civilized’ and ‘look like us’: the racist coverage of Ukraine | Moustafa Bayoumi | The Guardian.

Univerzalnost boja?

Drži, v Iraku in Afganistanu konflikti besnijo že desetletja – toda kakšna je naša sokrivda zanje? Danes je Afganistan dejansko islamska fundamentalistična država, ki še vedno pomni, da je bila pred 30 leti država z močno sekularno tradicijo, vključno s Komunistično partijo, ki je prišla na oblast neodvisno od Sovjetske zveze. Potem je najprej intervenirala Sovjetska zveza, nato še Združene države, in zdaj smo, kjer smo danes.

Groza naših dopisnikov in komentatorjev nad tem, kar se dogaja v Ukrajini, je razumljiva, a globoko dvoumna. Lahko pomeni: zdaj vidimo, da grozote niso omejene le na tretji svet, da niso zgolj nekaj, kar udobno gledamo na naših ekranih, saj se lahko zgodijo tudi tu – in da se moramo, če hočemo živeti varno, z njimi spopadati povsod … Lahko pa pomeni tudi tole: naj grozote ostanejo tam, daleč proč, le mi se obranimo pred njimi. Putin je vojni zločinec – toda ali to smo res odkrili šele zdaj? Mar ni bil vojni zločinec že pred nekaj leti, ko so za rešitev Assadovega režima ruska letala bombardirala največje sirsko mesto Alep – in to veliko bolj brutalno kot to zdaj počnejo v Kijevu? Vedeli smo že tedaj, a je bilo naše zgražanje zgolj moralno in verbalno. Občutek veliko večje simpatije za Ukrajince, ki so »kot mi«, kaže mejo prizadevanj Frederica Lordona, da bi emancipatorično politiko utemeljil v občutku »pripadnosti«, podprte s tistim, kar Spinoza imenuje transindividualno »oponašanje čustev«.

Predsednik Zelenski je ukrajinski odpor imenoval obramba civiliziranega sveta. Ali to pomeni, da je izključil ne-civiliziranega? Kaj pa tisoči priprtih v Rusiji, ker so protestirali proti vojaški intervenciji? Kaj pa dejstvo, da je nacizem prišel na oblast v državi, ki je utelešala najvišjo evropsko kulturo – TAM so ubijali »modrooki svetlolasi Evropejci«? Če zgolj »branimo Evropo«, že govorimo Duginov in Putinov jezik – saj se ujamemo v spopad evropske in ruske resnice. Meja med civilizacijo in barbarstvom poteka znotraj civilizacij, zaradi česar je naš boj univerzalen. Edina resnična univerzalnost danes je univerzalnost boja.

Ukrajina je bila najrevnejša od vseh post-sovjetskih držav. Celo če – upajmo – zmagajo, bo njihova zmagovita obramba trenutek resnice zanje. Naučiti se bodo morali, da zanje ni dovolj, da ujamejo Zahod, saj je zahodna liberalna demokracija sama v globoki krizi. Najbolj žalostno glede sedanje vojne v Ukrajini je dejstvo, da je prav zdaj, ko se globalni liberalno-kapitalistični red očitno približuje krizi na več ravneh, situacija spet lažno poenostavljena v domnevni spopad barbarsko-totalitarnih držav s civiliziranim Zahodom, globalno segrevanje pa je izginilo izpred oči. Če bomo nadaljevali po tej poti, ni rešitve.

Objavljeno 7. marca 2022 v The Philosophical Salon, Los Angeles Review of Books. Angleški izvirnik dostopen na https://thephilosophicalsalon.com/what-will-grow-out-of-a-pocket-full-of-sunflower-seeds/. Prevedel Stojan Pelko.