Priznam. Nisem objektiven. Oseben sem in krivi smo, ker smo v prejšnjem mandatu delali državne proslave. Delali smo jih s Sašom Podgorškom in Iztokom Kovačem, Edvardom Clugom in Danilom Roškerjem, Nedo R. Bric in Iztokom Mlakarjem, bolnico Franjo in Trubarjevim Katekizmom, primorskimi partizani in Tigrovci, Igorjem Zupetom in Vladom Kreslinom, Tokcem in Tomijem, pesniki in plesalci, Juretom Zrnecem in Igorjem Gajičem, Majdo Širco in Aleksejem Loosom, s člani odbora za državne proslave in s predstavniki vseh ključnih političnih ustanov v tej državi. In ja, naredili smo tudi lansko proslavo, ob dvajsetletnici, z Matjažem Bergerjem na prenovljenem Kongresnem trgu, s Carmino Slovenico in slovenskimi olimpioniki, pred očmi petih predsednikov petih držav.

Zato sem v petek zvečer sedel na trgu čisto zadaj, tik pod kužnim znamenjem Svete Trojice – da bi bolje videl celo sliko: kaj je ostalo in kaj bo novega? Gledal sem na oder, na ekrane med trgom in parkom in poslušal ljudi na polpraznih sedežih okrog sebe. Videl in slišal sem pet stvari, ki so me kot državljana globoko revoltirale, zato ta neobjektiven tekst izkoriščam kot priložnost, da svoj protest delim z drugimi in iz osebnega revolta poskušam narediti zastavek skupnega prihodnjega boja. Videl in slišal sem namreč pet reči, ki jih nočem nikoli več ne videti ne slišati na tak način. Počutil sem se namreč globoko nesvobodnega in manipuliranega. Kot državljan, ki je prišel proslavit tudi svojo proslavo, pa nočem biti niti nesvoboden niti manipuliran. Vem, vedno je več razlogov: morda je kaj narobe z mano, morda je res kaj narobe z državo, morda pa je predvsem narobe s tistimi, ki so si ta večer namenili težko nalogo, da v očeh nas državljanov predstavljajo in proslavljajo našo državo. Skozi pojasnilo teh petih situacij bi rad javno preveril, ali se morda motim glede razlogov.

1. Zdravljica. Vstali boste, ko vam mi rečemo – pa četudi samo za vajo.

Predstavljajte si, da po Kongresnem trgu zadoni intonacija Zdravljice – in vstanete, ker veste, kaj vas čaka. Nekoliko vas sicer preseneti, da je poveljnik častnega voda Slovenske vojske zamudil in dal komando »Mirno!« šele po začetku petja, a si mislite, da se še malo lovijo in da bo že. Stojite mirno, pa ne zato, ker vam je tako ukazal poveljnik, ampak zato, ker je to pač himna, zapovrh znate lepo ubrane besede o življenju vseh narodov, hrepenenju po času brez prepira in sosedih mejakih že na pamet. A ko se zadeva izteče, ko ste odstali svoj državljanski ponos (čisto malo misleč na himni Grčije in Nemčije, je bil pač tak dan) in morda celo odrmrmali svojo dozo državljanske maše, vam glas tedaj še ne povsem razkritega špikerja (res nas je špikal ta večer, ni kaj) pove: »To je bila le vaja.« Hej! Če hočeš vaditi, vadi večer prej, vadi ponoči, vadi sam doma, če hočeš preskušati mikrofon, ga magari preskušaj z en-dva-tri, a ne dvigaj celega trga na noge samo zato, da pokažeš, da lahko. Če sem prav razumel zmajevanje z glavo predsednika Ustavnega sodišča v velikem planu na velikih ekranih levo od občinstva (gledano z očmi gledalca, ne špikerja!), se s takimi rečmi pač ne gre igrati v živo (in jih zapovrh še prenašati po televiziji). Že prvi špik anonimnega organizatorja je bil kristalno jasen: vstali boste, kadar se nam zahoče, pa četudi samo treniramo!

2. Zakon ali ustava? Peli boste tisto, kar vam mi zaukažemo – in dolgo bo trajalo.

Z Zdravljico in z ustavo je zvezana tudi druga kontroverza slavnostnega večera. Ponavadi se za Zdravljico napove izvajalca, kar je diskreten namig občinstvu, da se pripravi in z naknadnim vstajanjem ne moti subtilnega začetka glasbe in petja. Nekaj drugega pa je, če se izvedbo Zdravljice napove s sklicevanjem na – člen Ustave! Ta navidezna legalizacija seveda zasmrdi do neba, saj v resnici pripravi teren za dezavuiranje zakona, po katerem se pač izvaja sedma kitica Zdravljice. Hiper-birokratizacije, ki bo tudi za najbolj slovesne (ali najbolj pogrošne ali najbolj pogromne) trenutke našla ustrezno kvazi-utemeljitev v črki vrhovnega zakona, se velja na daleč bati. Na srečo je njen efekt že na odru izzvenel monty-pythonovsko: avtoriteta, ki se mora za vsako svojo gesto, pa četudi je to le petje himne, sklicevati na legalno instanco, nima absolutne nobene avtoritete. Je pač čista avtoritarna gesta, ki si misli: ukazali jim bomo peti o Bogu, pa bodo peli o Bogu. Joj, koliko Bergmanovih filmov boste morali še videti, spoštovani gospod Božo, da boste spoznali, da se da pod vsako zapovedano pesmijo, pa naj bo maša ali himna, še kako prekleto dobro psovati ali kvantati. In stiskati pesti.

3. Anonimno pismo predsedniku. Mi vam povemo resnico predsednikovih besed – in kdo je vaš predsednik.

Vrhunska perverzija proslave je bil špikerjev poskus uravnoteževanja državniškega govora predsednika Republike dr. Danila Türka z glumaškim branjem anonimnega pisma. Ja, anonimnega, saj se še tri dni po proslavi ugiba o njegovem avtorstvu. Kdor v aluziji na »vrbsko in ženevsko jezero« ni prepoznal direktnega poziva k linču slovenskih predstavnikov v Združenih narodih, si pač zatiska oči, da se ta večer vlada ni spravila le na dr. Stanovnika, ampak tudi na dr. Türka. Na uradni spletni strani aktualnega predsednika Republike v njegovi biografiji beremo: »julija in avgusta 1991 je neformalno (s pooblastilom zunanjega ministra) predstavljal takrat še nepriznano Slovenijo v Ženevi v stikih s predstavniki OZN, KVSE in Sveta Evrope. Septembra 1991 je bil vključen v slovensko delegacijo na Konferenci o Jugoslaviji, v kateri je sodeloval do avgusta 1992. V tem času je dr. Türk napisal tudi več osnutkov memorandumov R Slovenije za Arbitražno komisijo Konference o Jugoslaviji (“Badinterjeva komisija”), vključno s prvim, novembra 1991, ki je pripomogel k ugotovitvi Arbitražne komisije o razpadu Jugoslavije in enakopravnosti njenih naslednic«). Mar ni malo butasto, da vlada ene države predsednike (iste!) države na odru državne proslave pošilja anonimno pismo? Ker sem še lani sam sodeloval pri delu odbora za državne proslave, vem, da se (vsaj okvirni, delovni) scenarij prireditve predstavi na odboru, katerega člani so predstavniki uradov obeh predsednikov, vlade in republike. V primeru proslave dneva državnosti, kjer je slavnostni govornik vedno predsednik države, je to usklajevanje še toliko bolj smiselno. Zato mislim, da ni pretirano sklepati, da se je ta anonimna intervencija zgodila mimo vednosti (in gotovo volje) enega od ključnih udeležencev prireditve. Majer sindrom? Ne, huje: približno takšno dezavuiranje simbolne funkcije predsednika, kakršno so si poslanci in poslanke SDS privoščili že ob njegovi ustavni obtožbi, ko niso vstali ob njegovem prihodu v dvorano Državnega zbora. Z vašim vstajanjem se lahko hecamo po mili volji, mi pa bomo vstali le, kadar bomo mi tako presodili. A resnica tega krivičnega dialoga (saj je bila zadnja beseda anonimna glumačeva) se ni zgodila v neposrednem prenosu na nacionalni televiziji, temveč na sobotnih jutranjih radijskih poročilih Radia Ena (al’ bolj prav se piše Radio 1?): predsednik Republike je bil v njih povzet z enim napovedovalkinim stavkom, Jernej Kuntner pa predvajan s posnetkom. Kdor je hotel še večer prej uravnoteževati, je naslednje jutro dobil svoje sporočilo nazaj v čisti obliki: mi vam bomo povedali, kaj vam ima povedati predsednik – a mi vam z anonimnim pismom (državno proslavo, državnim arhivom, državno televizijo …) povemo tudi, kdo je vaš predsednik! Država, v kateri vlada, katere predsednik je na sodišču zaradi orožja, predsedniku republike med vrsticami in zapovrh še anonimno očita vojno profiterstvo (medtem, ko smo se mi borili, ste se vi sončili »na vrbskem in ženevskem jezeru«), ima resen problem – z vlado! Vlada je očitno že v kampanji, samo da se je prijavila za napačne volitve (kajne, spoštovana nekdanja kandidatka za predsednico, nekdanja generalna državna tožilka in, ups!, sedanja državna sekretarka?)

4. Špiker. Molčali boste, ko vam mi rečemo – pa četudi bi tedaj najraje na ves glas žvižgali.

Kako je igralec Jernej Kuntner končal svoj anonimni ostracizem? Si je po medklicih in aplavzih zagrete množice upal na koncu soočiti z morebitni žvižgi tihe večine? Je morda dal besedo »drugi strani«? Je pozval na oder prvega očeta naroda ali se z mikrofonom podal do prve vrste med vplivneže, od katerih mnogi celo res čakajo »sodbo v imenu ljudstva«? Ne, svoj anonimni obračun je končal z manipulacijo, ki ji ta večer v resnici ni bilo primere: pozval je k minuti molka za vse padle v vojni za samostojnost. Naj je v mnogim med nami še tako tlela jeza nad pravkar slišanim, smo lahko iz spoštovanja do padlih le vstali (spet, že tretjič, po himni za hec in himni za res) in – molčali! Kdor je naš molk vkalkuliral prav na tem mestu, tik za anonimnim obračunom, je prekleto dobro vedel, kaj dela. Najbolj nesvobodnega se počutiš, ko veš, da bi moral storiti nekaj drugega od zapovedanega, a ker bi s tem po nedolžnem prizadel nekoga tretjega, tega ne storiš. Kdor tvojo indidivualno etiko vkalkulira v svojo socialno protetiko, kdor je tak makiavelist, da računa na to, da »ti tega itak ne boš storil, ker pač nisi tak« – te dobesedno prisili, da se spremeniš: da začneš kričati, kjer se ne spodobi, vstajati, ko bi moral sedeti, odhajati, kjer bi se spodobilo stati. Postaneš drugačen – a če te je drugi naredil sebi podobnega, je v resnici zmagal. Ali moramo, če hočemo »stati inu obstati«, res začeti nevljudno, grozeče in silovito kričati in skakati, kazati sredince in stiskati pesti? Ali nas anonimna vlada sili k temu, da vsi postanemo Anonimni?

5. Folklora. Ploskali boste tedaj, ko vam mi rečemo – pa čeprav bi koga drugega tedaj morda najraje odnesli z odra.

Špiker se je ponovno oglasil na koncu, da špikne dosedanje organizatorje proslav, ki s(m)o nebrzdano trošili davkoplačevalski denar, medtem ko so plesalci in plesalke tokratni večer plesali brezplačno in tako ustvarili »zagotovo najcenejšo državno proslavo doslej«. Bučen aplavz! A v resnici že drugič ista finta: če bi hotel gledalec protestirati proti zaničevanju intelektualnega in artističnega dela plesalcev, glasbenikov in vseh drugih umetnikov in tehnikov, ki so brez plačila prispevali svoje delo in čas, živce in trud, telesa in misli (medtem, ko elektrika in hrana in pijača in bencin in deske za oder in telefoni in papir najbrž niso bili čisto zastonj), bi njegovo solidariziranje z zatiranimi ne moglo izzveneti v žvižge pokvarjeni vladi, ampak bi bilo s strani nič krivih ustvarjalcev razumljeno kot žalitev, le malo manj boleča kot bi bili še malo prej žvižgi padlim. In zato si je anonimna vlada pripela kar njihov aplavz. Ob tem, ko jim je sproščeno speljala njihovo zasluženo plačilo iz žepa, jim je kot nagelj iz gumbnice na že itak ponošenem in sposojenem suknjiču snela še aplavz in si ga zataknila … kam? Za pas med drugo orožje? Za uho, kot taksirano cigareto? V rit naj si ga vtakne, anonimna vlada, ta naš aplavz, namenjen plesalcem in plesalkam, glasbenikom in glasbenicam. Aplavz je naš in ga dajemo, komur hočemo, kot glasove.

Demokracija je, da veš, komu gre tvoj glas – in da tvoj glas ali plosk ljudem, ki jih ceniš in spoštuješ, ne more zaradi režirane manipulacije iti drugim ali drugam. Če je demokracija, da mi stranka, ki je nisem volil, pove, kdaj naj vstanem, kaj pojem, kdaj ploskam in kdaj nam bom tiho, potem nočem take demokracije. To pač ni demokracija, je kvečjemu Demokracija, kot se cinično imenuje strankarsko glasilo največje vladne stranke in očitno – kot se je izkazalo skozi gozd protestov na jasi posekanih praporov – tudi edine vladne stranke. Nočem enostrankarske demokracije.

In če je druga republika, da mi spremenijo himno, predsednika pa poskušajo odstaviti z odra (zgodovine) z anonimnim pismom, potem nočem nobene druge republike.

Disclaimer: Dr. Stojan Pelko je bil v mandatu ministrice za kulturo Majde Širca (2008-2011) član organizacijskega odbora za državne proslave in predsednik organizacijskega odbora vladnih aktivnosti ob 20-letnici samostojnosti (častni odbor je vodil predsednik Republike dr. Danilo Türk). Na ekranu mobilnega telefona ima rdečo (morsko) zvezdo, ki jo je sam stauhal iz morja in jo po slikanju v plitvini nepoškodovano vrnil nazaj na dno.

Krajša verzija besedila je bila objavljena v Dnevniku v torek, 26. junija 2012.