Resnični preizkušnji nista toliko zapora in izolacija, temveč se preizkušnja pričenja zdaj, ko se naše družbe začenjajo ponovno premikati.
 
V dokumentarcu o življenju v coni Černobila po nesreči spoznamo preprosto kmečko družino: še kar naprej živijo v svoji koči, ne menijo se za ukaze o evakuaciji, pozabljeni s strani državnih oblasti. Niso verjeli v nikakršne skrivnostne nuklearne žarke – narava je še kar tu in življenje zanje teče dalje. Imeli so srečo: žarčenje jih ni resneje prizadelo …
 
Vas njihova drža ne spomni na slovit prizor iz Matrice, v katerem je Neo soočen z dilemo, ali naj vzame modro ali rdečo tabletko? Modra bi mu omogočila, da še naprej živi v naši skupni realnosti, rdeča pa bi ga prebudila v resnično stanje stvari: naša realnost je kolektivni virtualni sen, s katerim manipulira orjaška mašina umetne inteligence, naša telesa pa so v resnici uporabljena kot človeške baterije, ki naj zagotovijo energijo tej mašini. Černobilski kmetje so izbrali modro tabletko in preživeli … so res? Iz perspektive samih kmetov je prej svet okrog njih pogoltnil modro tabletko in verjel v veliko laž o radioaktivnih žarkih, medtem ko so se oni uprli temu, da bi jih zavedla panika in ostali trdno zasidrani v svoji dnevni realnosti.
 
Ne smemo spregledati, da prispodobo o izbiri rdeče tabletke in zavrnitvi velikih družbenih laži zdaj povečini uporablja nova populistična desnica, prav posebej v zvezi z epidemijo covida-19. Nedavno se jim je pridružil Elon Musk, ko je prevladujoč odgovor na epidemijo označil za »paničnega« in »butastega«.1 Pozval je svoje sledilce na tviterju, naj »vzamejo rdečo tabletko«, njegovemu komentarju pa je hitro pritrdila Ivanka Trump, rekoč, da je tabletko že vzela. Ironija je, da Musk v isti sapi pridiga vrnitev v normalnost in oznanja svoj projekt »neuralinka« – ki naj bi nas vse povezal v kolektivne omrežene možgane, v katerih bi naši umi neposredno komunicirali, s čimer naj bi se izognili potrebi po govorici. Mar ni ravno ta vizija ultimativna verzija jemanja modre tabletke iz Matrice, z ljudmi, izoliranimi v posteljah-kokonih, lebdečimi v skupnem virtualnem prostoru?
 
Paradoksno se na tej točki populistični novi desnici pridruži nekaj radikalnih levičarjev, ki v covid-paniki prav tako vidijo zaroto, s katero naj bi država vsilila popoln nadzor nad prebivalstvom. Tu je primer kar Giorgio Agamben, ki trdi, da »so profesorji, ki se podredijo novi diktaturi telematike in predavajo le na daljavo, povsem primerljivi z univerzitetnimi učitelji, ki so leta 1931 prisegli zvestobo fašističnemu režimu«2.
 
V Združenih državah se polemika o nadaljevanju lockdowna spreminja v kulturni boj: nekatere trgovine krasijo napisi »Vstop prepovedan z maskami!« (ne brez, ampak z!), Trump je ukazal odprtje vseh cerkva, sinagog in mošej … Moj namen ni nabirati poceni točk proti zanikovalcem realnega epidemije, temveč izbrskati vzroke, ki jih silijo v to zanikanje. Epidemija grozi, da se razvije v popoln vihar, kombinacijo treh (ali celo štirih) viharjev, kar množi njihove učinke. Če o prvih dveh viharjih – zdravstveni katastrofi in gospodarski krizi – na široko debatiramo, se o drugih dveh – mednarodnih krizah in vojnah ter ceni duševnega zdravja – veliko manj poroča.
 
Pogosto beremo, da je bila epidemija šok, ki je spremenil vse, da nič več ni tako, kot je bilo. Drži, a hkrati se ni prav veliko zares spremenilo, epidemija je le jasneje razkrila, kar je že bilo tu. Slišimo veliko svobodnjaške kritike proti rabi telefona za to, da te locirajo in obvarujejo pred tem, da bi se preveč približal okuženi osebi … Toda državni aparati že leta registrirajo vso našo digitalno komunikacijo in telefonske pogovore – zdaj se tega vsaj lotevajo odkrito, v našo korist, z uporabo enega samega podatka (kje se gibljemo) … Veliko nevarnejši je najnovejši obrat v kitajsko-ameriških napetostih, ki so naraščale že pred epidemijo: Kitajska se loteva ukrepov, s katerimi bo dodatno okrepila svoj nadzor nad Hong-Kongom.
 
V razpravi je nov varnostni zakon, ki bi dovolil Pekingu, da zatre proteste, ki pretresajo pol-avtonomno mesto. Ta najagresivnejši ukrep, odkar je Peking prevzel Hong Kong leta 1997, je treba brati skupaj s še enim podatkom, o katerem se v naših medijih veliko manj poroča. Prvič, odkar je Xi prevzel oblast leta 2013, poglavje o Tajvanu v letnem poročiua Ljudskega kongresa ne vsebuje niti ene omembe »konsenza iz leta 1992«, »ene države, dveh sistemov«, »miru« ali »mirne združitve«. Gre za velik odklon od pretekle prakse, kar bi lahko pomenilo, da se je Peking odpovedal zamisli o mirni združitvi s Tajvanom: če Kitajski uspe v Hong Kongu, bi lahko bil naslednji korak nasilni prevzem Tajvana, kar bi lahko privedlo do pacifiške vojne velikega obsega … Drži, Tajvan in Hong Kong sta dela Kitajske, toda ali je ravno zdaj pravi trenutek za vojaške grožnje? In tako dalje: Izrael načrtuje priključitev delov Zahodne obale, ZDA razmišljajo o ponovni uvedbi jedrskih poskusov itd. Mnoge druge države zlorabljajo epidemijo za še bolj brezobzirno nadaljevanje svojih že itak agresivnih politik: živimo v norem svetu, v katerem ni videti, da bi bil sploh kdo pripravljen storiti edino racionalno reč in spoštovati premirje v času epidemije.
 
Norost pa nas privede do četrtega, nič manj zloveščega viharja, ki je ravno sama kolektivna norost, grozeč kolaps našega duševnega zdravja. Znamenja se kar kopičijo: v severni Italiji ima skoraj 80 % odraslih moških težave z duševnim zdravjem; v Španiji ima polovica otrok v velikih mestih nočne more; v ZDA pričakujejo na desetine tisočev samomorov … Tak trend nas ne sme presenetiti: izginjajo sami temelji naših vsakodnevnih življenj. V eseju Luna pod vodo George Orwell opisuje vzdušje v svojem istoimenskem priljubljenem pubu: zanj so bili pubi ključen element socializacije nižjih razredov, kraj, kjer se je bil boj za skupne običaje. Obstaja resen dvom, ali se bo gostilniško življenje, kot smo ga nekoč poznali, sploh še kdaj vrnilo. Nikakor ne smemo podcenjevati uničujočega učinka tega, da vidimo propasti nek vsakodnevni običaj. Ko se predajamo našim domislicam in ekscentričnostim, vedno stavimo na varno ozadje skupnih navad, še prav posebej tedaj, kadar jih kršimo: pravi patriot se vedno najraje norčuje iz lastne države. Lacan je temu prostoru skupnih navad rekel »veliki Drugi«, simbolna substanca naših življenj. Kadar se ta veliki Drugi prične razkrajati, grozi psihotični zlom: groza ne tiči v naših transgresijah naših skupnih navad, groza trešči, ko se zavemo, da te navade razpadajo, da se nimamo več na kaj opreti.
 
Resnični preizkušnji nista toliko zapora in izolacija, temveč se preizkušnja pričenja zdaj, ko se naše družbe začenjajo ponovno premikati. Učinek epidemije covida-19 na globalni kapitalistični red sem nekoč že primerjal s tehniko »petih korakov, ki z dlanjo razpočijo srce« iz zaključnega prizora Tarantinovega filma Kill Bill 2. Poteza vsebuje kombinacijo petih udarcev s konicami prstov na pet različnih točk pritiska na telesu žrtve: žrtev lahko še naprej živi in govori le pod pogojem, če se ne premakne. Ko enkrat vstane in naredi pet korakov, mu raznese srce … Mar ni natanko tako covid-epidemija prizadela globalnega kapitalista? Zaporo in izolacijo je relativno lahko prestati, saj se zavedamo, da gre za začasen ukrep, kot bi si vzeli pavzo; problemi nastopijo, ko moramo izumiti novo obliko življenja, ker na staro ni več povratka.
 
Vzeti pravo rdečo tabletko pomeni zbrati moči za soočenje z grožnjo teh viharjev. To lahko storimo, saj so do določene stopnje vendarle odvisni od nas, od tega, kako delujemo in se odzivamo v teh težkih časih. Ne sanjajmo o vrnitvi v staro normalnost, opustimo pa tudi sanje o vstopu v nekakšno novo post-humano dobo kolektivnega duhovnega obstoja. Sedanja epidemija nas opozarja, da smo zakoreninjeni v naših individualnih telesih – in tu je področje našega dejavnega boja.
 
1. https://www.nytimes.com/2020/05/19/technology/elon-musk-tesla-red-pill.html?action=click&module=Editors%20Picks&pgtype=Homepage
2. https://medium.com/@ddean3000/requiem-for-the-students-giorgio-agamben-866670c11642
Objavljeno 27. maja 2020 v The Independent. Angleški izvirnik dostopen na – https://www.independent.co.uk/independentpremium/voices/coronavirus-lockdown-economic-crisis-capitalism-us-china-hong-kong-taiwan-a9534741.html?fbclid=IwAR2aM6nUK2ond3bmvhdIGrb7WSEBcUxDlkiYsfOKUhGriY1xsJoVhAoxzJU
Prevedel Stojan Pelko.